ZGODOVINA HIPERBARIČNE KOMORE
Prve korake v hiperbarični terapiji s kisikom je naredil britanski duhovnik in zdravnik Nathaniel Henshaw v letu 1662. Verjel je, da bi z dajanjem pacienta pod tlak prineslo terapevtske koristi določenim pogojem pljuč in pomagalo pri boljši prebavi. Ustvaril je komoro v kateri so zračni tlak poganjali mehanski mehi. Takrat je bilo to zelo posplošeno saj se je v komori spremenil le tlak in ni bila uporabljena nobena oblika čistega kisika.
Sčasoma se je z novimi odkritij ta začetni izum izboljšal. Vendar je bilo potrebno o dekompresiji in učinkih na človeka še veliko razumeti. Robert Boyle je izvedel prve poskuse na majhnih živalih, da bi razumel vedenje plinov in kako so se živali odzvale na spremembe tlaka.
Hiperbarična komora in potapljaštvo sta seveda močno povezana. Kot prvi izum je inženir William Pasley preizkusil svojo novo opremo - potapljaški zvonec. Kateri je bil namenjen moškim, ki so delali pod vodo in so bili izpostavljeni spremembam tlaka. Podobno napravo so uporabljali leta 1830 rudarji, kateri so uporabljali zatesnjene škatle napolnjene s stisnjenim kisikom za delo pod vodo ali v velikih globinah. To jim je omogočilo varno delo z dovodom zraka. Delavci so postali znani kot kesonski delavci. Ko se je obseg dela povečeval in je vedno več delavcev uporabljalo te kesone, se je povečalo tudi število bolezenskih stanj, kot so omotica, krči, ostre bolečine v sklepih in trebuhu ter celo smrt.
Nikakor niso razumeli od kod so ti simptomi, zato je to postala skrivnostna bolezen. Nenavadna skrivnost zanje je bila, da so simptomi izginili, ko se je delavec vrnil v komoro pod pritiskom. Dandanes seveda to prepoznamo kot klasične simptome dekompresijske bolezni kar je dobro poznano potapljačem.
Leta 1878 je Paul Bert dokazal, da je na delavce vplival prehitro spreminjajoč se pritisk, ki je nato pripeljal do bolezni. Kmalu po tem so na gradbiščih zgradili kompresorske komore, ki so pomagale pri rekompresiji delavcev, ki so trpeli zaradi te bolezni.
Tako je nastala prva komora kot jo imamo še danes, ustvarjena je bila za pomoč trpečim pacientom.
Leta 1860 so v Kanadi zgradili prvo hiperbarično komoro na severnoameriški celini. Leto kasneje pa je Corning v New Yorku zgradil prvo hiperbarično komoro v ZDA. Ta komora je bila uporabljena za zdravljenje "živčnih in sorodnih motenj".
Od leta 1870 se je uporaba hiperbaričnih komor začela uporabljati tudi v medicini. Francoski kirurg Fontaine je razvil prenosno operacijsko komoro. Verjel je, da bo povečanje kisika v pacientovi krvi pomagalo pri anesteziji. To je omogočilo višjo raven kisika, da bi zagotovili nižje stopnje smrtnosti v anesteziji.
Na začetku dvajsetega stoletja se je kraljeva mornarica začela zanimati za hiperbarično medicino, da bi ustvarila rešitev za svoje potapljače. Leta 1907 je dr. John Scott Haldane delal poskuse s kozami in različnimi globinami ter pomagal razviti prvo potapljaško komoro za potapljače. Te uporabljamo še danes.
V devetdesetih letih 20. stoletja je dr. Orval Cunningham sodeloval s pacientim s srčno-žilnimi boleznimi in vzpostavil povezavo med bolniki, ki so živeli na višjih nadmorskih višinah kateri trpijo bolj kot bolniki, ki živijo na nižjih nadmorskih višinah.
Takrat je bila to nova znanost. Ker pa smo napredovali v razumevanju in v tehnologiji smo ugotovili, kako je uporaba hiperbarične kisikove terapije ugodno vplivala na ljudi.
